»Tam so me bolj poznali kot moža Majde Sepe, a me to ni preveč motilo.«

»To je bilo neverjetno. Bili smo povabljeni od Raula Castra. Stanovali smo v nobel hotelu, spodaj nas je noč in dan čakal cadillac s šoferjem. Kamor smo želeli, nas je peljal. Gotovo je bil ta šofer sicer tudi neke vrste agent, ampak za nas je res skrbel zgledno. Imam res krasne spomine na Kubo.«

»Sem imel rad življenje, ni mi bilo nikoli dolgčas, počel sem tisto, kar sem rad počel. Vsaj v glavnem.«

»Takrat je bil vibrafon 'in', nekaj novega.«

»Na primer Ježkova besedila so tipično taka, ki sem jih lahko vse takole napisal. So mi kar zapela. To je pesmica, ki nima prehudih kombinacij in je razumljiva v enem lepem, sočnem slovenskem jeziku. In on, ker se je sam s tem ukvarjal, je točno vedel, kako je treba napisati eno besedilo in s temi besedili jaz nikoli nisem imel težav. Kar zapoje pesem.«

»Kaj pa vem. En čas se mi je zdelo, da pesem S teboj. To je besedilo Elze Budau, je zelo logična, nobenih atrakcij, klasično, kar mora imeti drama in kar mora imeti pesem, da raste, in potem konec. Ta dramaturgija melodije je bila za nas zelo pomembna, tudi Poletna noč, ki je bila zelo dramatična pesem. Sicer jih nisem imel veliko, sem bolj pisal romantične, bolj zasanjane pesmi. Ene par pesmi je kar uspelo.«

»Sem jo spremljal domov, ni bilo najbolj blizu, a seveda sem hodil.«

»Če ima človek rad življenje, je to največ, kar se ti lahko zgodi.«

»Ko sem bil star manj kot šest let, sem mami, ko je prišla iz službe, po črnih tipkah zaigral čisto preprosto 'o, o, o, poglej pod nebo, kako lepo ptički pojo', s sekstami sem spremljal 'o, o, o, poglej na goro, kako lepo rožce cveto', čista otročarija, ampak mama je bila ganjena do solz. V njenih očeh sem bil čisto pravi Mozart. Zato so me takoj dali učit klavir.«